Madeira, 4. del
V tokratnem prispevku predstavljava tri nove dogodivščine iz najine poti po Madeiri: doživetje sončnega vzhoda na drugem najvišjem madeirskem vrhu, šetkanje po mističnem meglenem prostoru za piknike ter druženje z delfini in kiti sredi oceana.
Pico do Areeiro
- Izhodišče: 32.734701, -16.928645
Pico do Areeiro je bil povsem praktična izbira za kadriranje sončevega vstajenja nad oblaki, saj do vrha vodi asfaltirana cesta, na kateri sva se morala ob 7. uri zjutraj izogibati predvsem zbeganim zajcem, ki so preizkušali svojo življenjsko srečo. Zaradi njih sva skoraj zamudila vzhod, saj se zaradi konstantnega pritiskanja po bremzi nisva premaknila nikamor. Na parkirišču seveda ni bilo gužve, tako da sva parkirala v prvi vrsti in se podala na skalni rob, ki je ponujal najlepši razgled na dolino, ki so jo prekrivali oblaki. Prizor je bil res idiličen. Popolnost trenutka so motili le močno hudi sunki vetra, ki se jih je prav dobro čutilo že v mirujočem avtu, na izpostavljenem gorskem robu pa še toliko bolj.
Po zaključenem fotošutingu sva se sprehodila okoli vojaškega radarja in tedaj še zaprte restavracije, v katere notranjosti se žal nahaja edino stranišče. Sprehodila sva se še po planinski poti, ki vodi od Pica do Areeira do najvišjega madeirskega vrha Pico de Ruvio (o katerem sva pisala že v enem izmed prejšnjih prispevkov). Po aktualnih podatkih naj bi bil del poti zaradi padajočih skal zaprt, zato sva odpujsala le nekaj sto metrov po njej do prve razgledne ploščadi. Začetek se vije po ozkem grebenu, kjer nama je bila v pomoč pri borbi z orkanskim vetrom – v Sloveniji bi zagotovo že razglasili rdeči alarm – le sumljivo rahitična zajla/ograja. Razgledi na okoliške vrhove in doline pa kot povsod na Madeiri naravnost spektakularni.
Čudežna dežela
- Neznano kdaj, neznano kje
Na eni izmed voženj od točke a do točke b sva povsem po naključju odkrila pravcato Aličino Čudežno deželo. Med vijuganjem po v meglo ovitem gozdu sva zagledala neustavljivo privlačen drevored, ki mu ni bilo videti konca. Parkirala sva ob robu ceste, da bi ugotovila kam neki vodi. Potopljena v gosto meglo sva dobesedno meter za metrom odkrivala skrivnostni svet, v katerem sva se nenadoma znašla. Izkazalo se je, da tavava po ogroooomnem prostoru za piknike! Kar pravzaprav ni nič čudnega, saj Madeirčani obožujejo piknike. Mizic, klopi in kaminov je bilo dovolj za celo armado ljudi z Modrijani vred.
Lobosonda (opazovanje kitov in delfinov)
- Izhodišče: 32.718495, -17.171418
Predzadnji dan sva se podala še na organiziran izlet s čolnom, ki je obljubljal 98% verjetnost, da naletimo na kite in delfine. Izbrala sva Lobosondo, ponudnika, kjer dejansko delujejo strokovnjaki, poznavalci in ljubitelji živali. Ironija je hotela, da ravno v sosednem ‘kiosku’, ponujajo lov na delfine s harpunami. :s No, odpluti bi morali že en dan prej, vendar je bil ravno čas evropskega nogometnega prvenstva. Ker bi bil brez Nemcev čoln prazen in nerentabilen (nemški turisti, ki so na otoku v veliki večini, so dali prednost ogledu fuzbal tekme, zaradi česar niso bili sposobni za plovbo ob devetih zjutraj), sva se pač morala prilagoditi. Res sva bila potem na čolnu edina, ki sva potrebovala angleško govorečega vodiča.
Tistih 98 procentov se je izkazalo za resnične, saj je v zrak poletelo nebroj delfinov (Atlantic Spotted Dolphin) in mimo priplavalo kar nekaj počasnih kitov (Short-finned Pilot Whale). Slednje sva pričakovala malenkost večje, vsaj take, ki bi lahko prevrnili čoln. 
