Češki kamnoseki
Prvič naju je pot v Lipnice nad Sazavou zanesla pozimi, ko je bilo vse bolj zdrizasto-čmokato kot idilično sneženo, kakor bi se za zimo bržkone spodobilo. V teh krajih sicer med najbolj slovite turistične znamenitosti sodijo lipniški grad, ter hišica in krčma, kjer je živel in popival stvaritelj slovečega vojaka Švejka, Jaroslav Hašek, ki ga je v Lipnicah, življenjskim razvadam primerno, malce prezgodaj izdalo srce.
Ko sva odkljukala vse našteto, sva se oborožena le s približnimi koordinatami podala iskati še eno prav posebno znamenitost. Najin cilj so bili namreč opuščeni, z vodo zaliti rudniki granita, ki se nahajajo v gozdu severozahodno od vasi, kjer so mladi češki kamnoseki vklesali tri posebne opomnike vohunjenju v bivših režimih – trimetrsko Bretschneidrovo uho (inspiracija prihaja iz Švejkovih prigod), Usta resnice (ideja povzeta po rimskem spomeniku) in Zlate oči (izdelal jih je njihov mentor).
Tiste zime je najina obutev prenesla le en močvirnati travnik, in sicer tistega do Zlatih oči. Če odmislimo nezavidljivo premočene čevlje, sva sredi gozda naletela na nadvse idiličen prizor. Zaledenelo jezerce, obdano z navpičnimi skalami in tik nad gladino so se dejansko svetile zlate oči. Ko sva s stativom v roki srečno preživela vse zdrse na poledenelih jezerskih bregovih, sva sklenila, da bosta uho in usta morala na ovekovečenje počakati do naslednje priložnosti.
In kaj kmalu sva se res vrnila! V drugo ledu že davno ni bilo več, temperatura je bila kakšnih 30°C višja in tla ustrezno osušena, da sva lahko navdušeno zakoračila v gozd, najprej Ustom resnice naproti in nato še k ušesu, saj sta precej blizu en drugemu. Naj na tem mestu zapišem, da je pot do vseh treh spomenikov zelo lepo, tudi slikovno in barvno označena, in da se res ne splača iskati bližnjic. Seveda naju tudi usta in uho nista razočarala. Še več, pri ustih naju je čakal Lipnicam primeren nostalgičen prizor iz začetka prejšnjega stoletja. Na skalnih policah ob jezeru sta namreč ustvarjala lokalna slikarja. Pri Bretschneidrovem ušesu sva nato še malce pomeditirala v družbi žabjega regljanja, na poti nazaj pa je zopet zavel Haškov duh iz preteklosti, ko sva v improvizirani okrepčevalnici na robu gozda izprosila palačinke z domačo marmelado.
Gostujoča dopisnica M.