Kakšen dan nazaj, ko je še konkretno pripekalo, sem se ob pol štirih zjutraj podal na ponovitveno turo izpred treh let, ki sumim, da bo odslej postala kar tradicionalna. Pričakati sončni vzhod na stolpu je bila vedno precej mučna izkušnja, predvsem zaradi prekletega vetra, ki brije zgoraj sto na uro. Ampak tokrat sem imel čast biti priča neverjetnemu vremenskemu fenomenu – popolnemu brezvetrju! Na Rogli!

Ko je sonce osvetlilo še zadnje drevo, sem se počasi odvrtel po stopnicah navzdol in jo mahnil čez posran pašnik, mimo začudenih krav, v gozd. Izgleda, da je tudi tukaj žled opravil svoje.

Ob pol osmih pri jezerih ni bilo še žive duše, tako da sem v miru prezrcalil njihovo podobo, potamanil sendvič in odpujsal domov.

 

Deli objavo: na Twitterju na Facebooku na Google+